Sam sem prišel do spoznanja, da želim še nekaj več, da želim nove in nove izkušnje, tako sem se odločil, da zamenjam službo. V službi smo postali res dobri prijatelji, v službenem času pa dobri sodelavci. Moj odhod in Citizen ura je nekaj kar ne bom nikoli pozabil. 

Ko sem povedal, da bom zaključil, so bili nad mojo odločitvijo vsi šokirani in jezni, niso hoteli da grem drugam, ni jim bilo jasno, zakaj to delam, mislili so, da je kaj narobe. A sem jim lepo povedal, da moram naprej, moje srce in moja adrenalinska žilica mi ne da miru. Tako sem jih končno prepričal, da je to zame prava pot, nisem pa pričakoval, da mi bo tako težko delati zadnji dan. Vsi so me pričakali in mi podarili Citizen uro. Teh žalostnih pogledov ne bom pozabil nikoli. Hkrati so imele nasmeške, ker so me presenetili, a hkrati sem videl to žalost, ker jih zapuščam. Ta dan je še meni bilo hudo, takoj sem si dal na roko Citizen uro in tako pokazal spoštovanje do njih. Resnično smo se imeli radi.

Povabil sem jih na skupno večerjo, kar se mi je zdelo čisto prav, saj so mi kupili Citizen uro, ki pa ni bila poceni. Tako sem se želel oddolžiti, da jim mogoče s to večerjo povem, da jih imam tudi jaz rad, vendar moram naprej. Nihče ne ve, mogoče mi bo še kako žal, a to izkušnjo potrebujem. Moj šef je bil tudi zraven pri Citizen uri, tako da sem se zahvalil tudi njemu, največ pa so mi pomenile njegove besede, da če se bom želel vrniti so mi vrata odprta. Kako lepo je videti, da si skozi leta nekaj dobrega gradil, moj spomin je danes Citizen ura, ki jo še vedno nosim. Najlepši pa je občutek, ko koga od njih srečam in pokažem Citizen uro, da vedo, da sem bila darila neizmerno vesel.