Prijateljica je zopet pobegnila uživati na tek na smučeh, pa tako sem bila vesela, da se bova morda danes družili. Sem pa čisto sama kriva, ker je nisem prej vprašala, kaj počne, ampak sem res pozabila, da je danes praznik. Ampak ker je vse za nekaj dobro, pravijo, sem se pa vsaj spočila po več mesecih dela in vsega stresa. Če bi šle skupaj kam, bi bila zagotovo utrujena od kakšne dolge hoje še nekaj dni. Tako, da v resnici, še dobro, da je šla sama na tek na smučeh, in imam jaz dober razlog brez slabe vesti, da imam lahko dan zase.
Zvečer kar nisem mogla verjeti, da sem cel dan samo jedla in spala. Niti ne vem, kdaj sem nazadnje to delala. Več let zagotovo ne. Vem sicer, da bi tudi jaz zelo uživala na svežem zraku in da bi me tek na smučeh, dobro razmigal. Tako, da me je vseeno mikalo, da bi se usedla v avto in odpeljala na tek na smučeh, ker je ona, ampak se mi po drugi strani spet prav ni dalo. Mi je bila ideja lenarjenja pred televizorjem s torto, ki sem jo kupila včeraj mnogo bolj zanimiva, po eni strani. Pa še vedela sem, da bom naslednji dan prijetno spočita.
Ko je bil že večer, pa je zazvonil telefon in klic je bil od prijateljice. Najprej sem se ustrašila, da se je kaj zgodilo, ker me običajno ne kliče tako pozno na dan, ko je na kakšnem izletu. Ko sem se pogasila, mi je povedala, da je že na poti domov in da se lahko oglasi na pozen čaj in na nekaj sladkega, ker se ji še ne da domov. Pred kratkim je namreč končala s fantom in sedaj je več okoli kot doma. Sicer bi bila pa jaz čisto ista na njenem mestu. Ne vem sicer, kako ima na dan, ko je izbrala tek na smučeh, za celodnevno rekreacijo, še toliko energije, ampak saj nismo vsi isti.