Danes je bila moja meditacija najdaljša od vseh. Vedno sem si želela, da bi enourna meditacija bila vsaj enkrat na teden. Ampak do nedavnega nikakor nisem zdržala toliko. Ko sem danes zjutraj zaključila in sem pogledala na uro, sem videla, da sem bila v svojem fokusu več kot eno uro. Počutila sem se pa tako fenomenalno kot že dolgo ne.

Bila je nedelja, zbudila sem se zelo zgodaj in nikamor se mi ni mudilo. Bil je idealen čas, da se ne obremenjujem s časom in meditiram, kolikor časa mi bo odgovarjalo. V resnici sem mislila, da nisem zdržala dlje kot pol ure, zato sem bila izjemno presenečena, ko sem ugotovila, koliko časa sem zares zdržala. Takšne meditacije se zagotovo ne bi branila vsako jutro, ampak le, če bi lahko začela delo ob devetih. Kar pa za zdaj žal ni izvedljivo. 

Odšla sem pod tuš, da se do kraja zbudim in se uredila za popoldanski sprehod po mestu. Odločila sem se, da bom šla kar sama, ker mi prav ni bilo od tega, da poslušam koga ali pa da govorim. Sem in tja pride takšen dan, ko mi tišina še najbolj odgovarja. Danes po to, ko je bila moja meditacija tako uspešna, se mi pa vsekakor zdi vredno, da to izkoristim še za kaj drugega.

Po mestu sem se sprehajala več ur po vseh možnih skritih ulicah v upanju, da bom našla kaj zanimivega, vendar nisem imela te sreče. Odšla se do parka in se usedla na travo. Poleg mene je bilo kar nekaj ljudi, ki so brali, se pogovarjali ali pa se igrali z žogami. Morda mi je bilo žal, da nisem s seboj vzela nobene knjige. Ampak po svoje je pa tudi dobro, da kakšen dan ne mučim možganov, da se res spočijejo. Tale izjemno dolga meditacija je bila res idealna za to, da sem kar se da dolgo v tem mirnem stanju.