Prišel je dan, ko sem slučajno na neki fotografiji opazila drobne črtice na čelu, ki jih prej ni bilo. Nisem bila ena tistih, ki bi se obremenjevala z izgledom, se obsedeno gledala v ogledalo in iskala gube. A te gube sem začela opažati vedno bolj – pri ličenju, celo na zoom klicih,..

Na kavi s prijateljico sem se potožila, kako me je ‘starost’ izdala. Predlagala mi je botox. Saj nisem zvezdnica! Vedno sem bila mnenja, da je botox nekaj, kar ti da nenaraven videz. Na to sem gledala kot na nekaj eksotičnega, dragega, definitivno neprimernega zame. Prijateljica mi je razložila, da ni več, kot je bilo nekoč. Botox je dandanes nekaj čisto običajnega in le malo osveži obraz. Začela sem raziskovati. Prebrala sem ogromno člankov, gledala sem fotografije ‘prej’ in ‘potem’ in kmalu me je botox nehal strašiti.

Po nekaj tednih raziskovanja in premlevanja sem se končno naročila na posvet. Zdravnica je bila zelo prijazna in profesionalna, kar me je pa najbolj navdušilo pa je, da je bila realistična. Strinjali sva se, da ni cilj, da po posegu izgledam čistu drugačna. Razložila mi je, da je botox preventiva, da bi se gubice še poglobile. Postopek je bil hiter in enostaven. Nekaj majhnih pikic na čelu in to je bilo to. Rezultate naj bi videla po nekaj dneh.

Ko sem se doma pogledala v ogledalo sem bila videti enaka – malo sem se zbala, da bom po nekaj dneh videti drugače. Dnevi so minevali, jaz pa sem, razen tega, da gubic na čelu ni več, ostala enaka. Zdravnica je imela prav. Rezultat je točno takšen, kot sem ga želela. Še vedno sem bila jaz, samo malo bolj sveža, spočita in malo bolj zadovoljna.

Danes na botox ne gledam več kot na nekaj eksotičnega. Ne gre za to, da bi želela izgledati drugačna, mlajša. Gre za to, da se dobro počutim v svoji koži. In če to lahko dosežem z malo botoxa, zakaj pa ne?